Deli s prijatelji!
V poznem otroštvu ji je bila postavljena diagnoza sladkorne bolezni tipa 1, ki bo ostala njena spremljevalka do konca življenja. Lana tako z diabetesom živi že več kot 20. let.
A bolezni ne vidi kot pomanjkljivost. Predstavlja ji vir moči in motivacije za doseganje najrazličnejših ciljev. Za prevzemanje odgovornosti in kontrole nad svojim življenjem.
Z njo smo se pogovarjali o sprejemanju, osebni rasti in disciplini. O moči človeške psihe in sladkorjih - tistih v krvi in življenjskih.
Drugačna, disciplinirana, dietna.
Vsekakor v mnogih pogledih. Sladkorna bolezen takrat še ni bila tako 'poznana' in ob diagnozi sem dobila precej enostavna pravila. Hrano smo poenostavili – več polnozrnatih izdelkov in vse brez sladkorja. Tega smo se držali vsi v družini in zelo hitro je postalo samoumevno.
V največji meri pa je sladkorna bolezen spremenila dejstvo, da se je pojavila nova nenehna skrb do sebe in mojih staršev do mene. Kako sem, če je sladkor ok, če sem jedla, če imam pri sebi kaj sladkega za rezervo itn. Ni odmora, in to je najtežje.
Niso se spremenili, vsaj zaznala nisem. Ko razmišljam za nazaj, kako je bilo, bi rekla, da jim je bilo vso 'pikanje' (injiciranje inzulina) zanimivo in nekaj novega. Sama nikoli nisem delala drame in na veliko omenjala sladkorne bolezni, sploh vseh težav in zapletov, ki jih imam … Zato je bilo tudi življenje drugih okoli mene precej nemoteno.
So pa prijatelji dobro skrbeli zame v času študentskih žurov in raznih drugih podvigov. Hvala vsem!
Ja, to je bilo obdobje, ko nisem želela biti drugačna. Danes sem za to vesela, takrat pa sem želela biti enaka kot vsi.
Pošteno mi je šlo na živce, da moram vedno paziti pri hrani, ne smem tega in tistega, da moram pazit tu in se ne smem sproščeno zabavat … Ne smem, ne smem, ne smem – na repeat. Zato sem razvila en tak uporniški način življenja s sladkorno boleznijo in delala vse, kar se ne sme oz. mi je bilo prepovedano. Na to obdobje nisem ponosna, ampak je moralo biti, da sem danes tukaj, kjer sem.
Občutke sem prerasla, ko sem spoznala, da nisem žrtev in ni treba, da je bolezen moja ovira. Ko sem se zavedala, da mi takratni odnos ne prinaša nič dobrega in da je to, kako bom živela, moja odločitev. Pa sem zavihala rokave, vzela knjige v roke, se začela o bolezni učiti, eksperimentirati s svojim telesom in njegovimi odzivi.
Tako da lahko danes rečem, da mi je sladkorna bolezen v veliko vseživljenjsko šolo, s katere se trudim izvleči večinoma pozitivne plati.
Absolutno. Ne trdim, da je vse v knjigah in stroki, ker vsako telo deluje drugače. Iskanje ravnovesja med znanjem o diabetesu in poslušanju svojega telesa je zame zlati ključ do uspešno vodene sladkorne bolezni. Z vsem spoštovanjem do zdravnikov in diabetologov, sem hvaležna za vso njihovo znanje in nasvete, vendar se pa delo diabetika s tem ne konča.
Pomembno je, da se vsak diabetik nadalje izobražuje o prehrani, bolezni, športu, gibanju, psihologiji … Delovanju svojega telesa in uma.
Psihologija je področje, ki me tako ljubiteljsko zelo zelo pritegne in rada berem knjige na to temo. Ob tem spoznavam – ali pa je to razlog – da je sladkorna bolezen v zelo tesni povezavi s psihologijo človeka. Sicer ni to nič novega, ampak pomembno je, da delamo tudi na tem področju. Kot pravi pregovor »zdrav duh v zdravem telesu«.
Sama se sicer ne vidim tako, ampak sem pa zelo vesela, če lahko komu pomagam. Ali da vsaj stopimo skupaj. Ena izmed mojih želja je, da bi lahko pripomogla k temu, da diabetes v Sloveniji postane nekaj normalnega, življenjskega in da ni to nobena drama.
Motivira me, ko opazujem druge diabetike ali ko stopijo v stik z mano. Takrat se v meni vzbudi ena nesebična želja po tem, da lahko pomagam, kakorkoli. Saj pa smo vendar nekakšna »družina«.
Hmm… Če sem pogrešala Lano ne vem. Bi mi pa zagotovo prišla prav. Ampak, hej, zaradi vseh mojih napak in obdobij, sem danes tukaj, kjer sem.
Niti ne. Morda čutim malce večjo odgovornost do tega, da še uspešneje vodim svoj diabetes. En rahli notranji pritisk, da moram biti drugim vedno vzor. Po svoji naravi hitro skrenem na mejo perfekcionizma, kjer si ne dopuščam napak in se krivim za vsak krvni sladkor izven meje. Tukaj se učim življenjskosti in tega, da so v življenju vedno vzponi in padci - na vseh področjih v življenju.
Sladkorna bolezen redi.
Bolezen sama po sebi ne redi, je pa res, da je s sladkorno boleznijo težje ohranjat zdravo telesno maso in tudi težje ter veliko počasneje poteka izguba kilogramov. Za vsak padec sladkorja je potreben vnos glukoze ali ogljikovih hidratov. Tudi čez dan je treba vzdrževati zadostno količino hrane, da je sladkor stabilen. Če to upoštevamo (sploh ob sedečem delu in pomanjkanju gibanja), lahko primeren dnevni kalorični vnos hitro prekoračimo. Prav tako je upočasnjen metabolizem, delovanje inzulina je drugačno in zaradi vsega tega se zgodi, da sladkorna bolezen »redi« - če ješ ali pa če nič ne ješ.
Uh, malo morje! 😊 Gibanje, prekrvavljenost telesa, delež telesne mišične in maščobne mase, kilogrami, spanec in predvsem pomanjkanje spanca, hidracija, stres, upočasnjena prebava – metabolizem, utrujenost, preveč treningov, vnetni telesni procesi, druge bolezni itn.
Dobro vprašanje. Samo malo, da razmislim.
Delam se, kot da ga ni. Ha, ha. Kako mi uspeva, ne vem. Ker ga imam, definitivno. Moje mišljenje je, da je najboljše stresu posvečati čim manj pozornosti, se zaradi tega ne še dodatno obremenjevati.
Stres je in vedno bo – takšen ali drugačen. V resnici smo ljudje odvisni od stresa, ker nam omogoča preživetje. Naši možgani in telo ga potrebujejo, ne sme nam postati preveč dolgčas. Saj vemo, da si probleme tako in tako najdemo. Torej – sprejmi. Kar je, je. In poskusi iz dneva v dan s tem čim bolj mirno živet.
Ko stres sprejmeš kot nekaj, kar potrebuješ - kot nekaj, kar vedno bo … je lažje. Bolj se proti nečemu boriš, več tega v življenje dobiš - razmišljanje Martina Kojca v knjigi Učbenik življenja.
Maščobe. Maščobam se poskušam izogibati, kolikor se le da. Sicer ne rastlinskim (avokado, oreščki … to imam zelo rada), ampak predvsem maščobam v obliki olja.
Maščobna olja lahko delno zamašijo telesne celice, da ne morajo absorbirati inzulina v celotni meri, kar poruši presnovo, prebavo in uporabo energije. Nastane kaos.
In ja, nisem si mislila, da mi lahko cvrtje in na olju pečene jedi obrnejo vse na glavo in se zaradi njih znajdem v vrtiljaku visokih in nizkih sladkorjev v krvi.
Česar ne moreš spremenit, sprejmi. Zato jo mirno sprejmi in naredi iz nje najboljše, kar lahko. Zagotovo ima sladkorna bolezen veliko prednosti in slabosti. Če se osredotočamo na slabo, bomo več slabega tudi pritegnili. In če bomo pozorni na dobro, bomo pritegnili še več dobrega - tudi na druga področja v življenju.
Sladkorna bolezen je lahko precej enostavna, če ostanemo pri »keep it simple« življenju. Veliko raziskovanja in učenja o bolezni, poslušanja svojega telesa in tudi upoštevanja zdrave kmečke pameti.
Da vztrajam tudi, ko bi najraje obupala. Da tudi takrat, ko imam poln kufer vsega in bi si vzela odmor, ne morem. Vztrajam, se borim, borim še naprej in grem samo naprej.
Osredotočam se na to, kar je pomembno, kar »moram« in brez besed nadaljujem. Ne rečem, da je enostavno in da mi vedno uspeva. Takrat je ob meni moja družina - predvsem mama, ki me spomni mojih besed in reče: »Lanči, dvigni glavo in gremo, pogumno naprej. Saj ti to zmoreš. Kdo, če ne ti.«
To je to, kar mi je dala. Vedno dvignem glavo, pogledam naprej in grem. In to je to, kar zmore čisto vsak izmed nas. V vsakem je moč, da naredi iz svojega življenja največ, kar lahko.
BIO izdelke kontrolira:
SI-EKO-004
Za zagotavljanje boljše uporabniške izkušnje to spletno mesto uporablja piškotke. Več informacij.
V košarico dodajte izdelek iz posebne ponudbe in naročilo vam bomo dostavili brezplačno.