Hey, gost!
Lana Matjašič: Ko bolezen postane vir neusahljive moči

Lana Matjašič: Ko bolezen postane vir neusahljive moči

Deli s prijatelji!

Lana Matjašič: Ko bolezen postane vir neusahljive moči

Lana Matjašič: Ko bolezen postane vir neusahljive moči

Deli s prijatelji!

V poznem otroštvu ji je bila postavljena diagnoza sladkorne bolezni tipa 1, ki bo ostala njena spremljevalka do konca življenja. Lana tako z diabetesom živi že več kot 20. let.

A bolezni ne vidi kot pomanjkljivost. Predstavlja ji vir moči in motivacije za doseganje najrazličnejših ciljev. Za prevzemanje odgovornosti in kontrole nad svojim življenjem.

Z njo smo se pogovarjali o sprejemanju, osebni rasti in disciplini. O moči človeške psihe in sladkorjih - tistih v krvi in življenjskih.

lana matjašič 1

V poznem otroštvu ji je bila postavljena diagnoza sladkorne bolezni tipa 1, ki bo ostala njena spremljevalka do konca življenja. Lana tako z diabetesom živi že več kot 20. let.

A bolezni ne vidi kot pomanjkljivost. Predstavlja ji vir moči in motivacije za doseganje najrazličnejših ciljev. Za prevzemanje odgovornosti in kontrole nad svojim življenjem.

Z njo smo se pogovarjali o sprejemanju, osebni rasti in disciplini. O moči človeške psihe in sladkorjih - tistih v krvi in življenjskih.

lana matjašič 1
Glede na to, da bo beseda danes tekla predvsem o diabetesu, bi te za začetek prosila, če se nam predstaviš – in sicer v treh besedah, ki se začnejo na D.

Drugačna, disciplinirana, dietna.

Sladkorna bolezen te spremlja že od 9. leta starosti. Kako je postavljena diagnoza takrat vplivala nate in na življenje tvoje družine?

Vsekakor v mnogih pogledih. Sladkorna bolezen takrat še ni bila tako 'poznana' in ob diagnozi sem dobila precej enostavna pravila. Hrano smo poenostavili – več polnozrnatih izdelkov in vse brez sladkorja. Tega smo se držali vsi v družini in zelo hitro je postalo samoumevno.

V največji meri pa je sladkorna bolezen spremenila dejstvo, da se je pojavila nova nenehna skrb do sebe in mojih staršev do mene. Kako sem, če je sladkor ok, če sem jedla, če imam pri sebi kaj sladkega za rezervo itn. Ni odmora, in to je najtežje.

lana matjašič 2
Kaj pa vrstniki? So te gledali kaj drugače ali se odnosi tu niso bistveno spremenili?

Niso se spremenili, vsaj zaznala nisem. Ko razmišljam za nazaj, kako je bilo, bi rekla, da jim je bilo vso 'pikanje' (injiciranje inzulina) zanimivo in nekaj novega. Sama nikoli nisem delala drame in na veliko omenjala sladkorne bolezni, sploh vseh težav in zapletov, ki jih imam … Zato je bilo tudi življenje drugih okoli mene precej nemoteno.

So pa prijatelji dobro skrbeli zame v času študentskih žurov in raznih drugih podvigov. Hvala vsem!

Omenjaš, da pa se je v najstništvu nekaj spremenilo. Da si življenju nekako »zamerila«, da ti je postavilo diagnozo, ki ji moraš podrejati vsak del svojega življenja. Kako si se soočila s tem? Kako si te občutke prerasla in kaj ti je pri tem najbolj pomagalo?

Ja, to je bilo obdobje, ko nisem želela biti drugačna. Danes sem za to vesela, takrat pa sem želela biti enaka kot vsi.

Pošteno mi je šlo na živce, da moram vedno paziti pri hrani, ne smem tega in tistega, da moram pazit tu in se ne smem sproščeno zabavat … Ne smem, ne smem, ne smem – na repeat. Zato sem razvila en tak uporniški način življenja s sladkorno boleznijo in delala vse, kar se ne sme oz. mi je bilo prepovedano. Na to obdobje nisem ponosna, ampak je moralo biti, da sem danes tukaj, kjer sem.

Občutke sem prerasla, ko sem spoznala, da nisem žrtev in ni treba, da je bolezen moja ovira. Ko sem se zavedala, da mi takratni odnos ne prinaša nič dobrega in da je to, kako bom živela, moja odločitev. Pa sem zavihala rokave, vzela knjige v roke, se začela o bolezni učiti, eksperimentirati s svojim telesom in njegovimi odzivi.

Tako da lahko danes rečem, da mi je sladkorna bolezen v veliko vseživljenjsko šolo, s katere se trudim izvleči večinoma pozitivne plati.

Občutke sem prerasla, ko sem spoznala, da nisem žrtev in ni treba, da je bolezen moja ovira.
Veliko si raziskovala in se samoiniciativno učila o sladkorni bolezni in njenem vplivu. Verjetno se strinjaš, da je v znanju moč. Kako pa je pri slovenski stroki? S kakšnimi prijemi bi lahko še dodatno opolnomočila sladkorne bolnike?

Absolutno. Ne trdim, da je vse v knjigah in stroki, ker vsako telo deluje drugače. Iskanje ravnovesja med znanjem o diabetesu in poslušanju svojega telesa je zame zlati ključ do uspešno vodene sladkorne bolezni. Z vsem spoštovanjem do zdravnikov in diabetologov, sem hvaležna za vso njihovo znanje in nasvete, vendar se pa delo diabetika s tem ne konča.

Pomembno je, da se vsak diabetik nadalje izobražuje o prehrani, bolezni, športu, gibanju, psihologiji … Delovanju svojega telesa in uma.
Psihologija je področje, ki me tako ljubiteljsko zelo zelo pritegne in rada berem knjige na to temo. Ob tem spoznavam – ali pa je to razlog – da je sladkorna bolezen v zelo tesni povezavi s psihologijo človeka. Sicer ni to nič novega, ampak pomembno je, da delamo tudi na tem področju. Kot pravi pregovor »zdrav duh v zdravem telesu«.

Si nekakšna ambasadorka življenja s sladkorno v Sloveniji. Kaj te pri tem motivira? Si sama v preteklosti pogrešala Lano, ki bi ti lahko pomagala z informacijami iz prve roke?

Sama se sicer ne vidim tako, ampak sem pa zelo vesela, če lahko komu pomagam. Ali da vsaj stopimo skupaj. Ena izmed mojih želja je, da bi lahko pripomogla k temu, da diabetes v Sloveniji postane nekaj normalnega, življenjskega in da ni to nobena drama.

Motivira me, ko opazujem druge diabetike ali ko stopijo v stik z mano. Takrat se v meni vzbudi ena nesebična želja po tem, da lahko pomagam, kakorkoli. Saj pa smo vendar nekakšna »družina«.
Hmm… Če sem pogrešala Lano ne vem. Bi mi pa zagotovo prišla prav. Ampak, hej, zaradi vseh mojih napak in obdobij, sem danes tukaj, kjer sem.

Se je tvoje življenje, odkar odkrito in javno govoriš o bolezni, kaj spremenilo? V kakšnem smislu?

Niti ne. Morda čutim malce večjo odgovornost do tega, da še uspešneje vodim svoj diabetes. En rahli notranji pritisk, da moram biti drugim vedno vzor. Po svoji naravi hitro skrenem na mejo perfekcionizma, kjer si ne dopuščam napak in se krivim za vsak krvni sladkor izven meje. Tukaj se učim življenjskosti in tega, da so v življenju vedno vzponi in padci - na vseh področjih v življenju.

Kaj je najpogostejši mit v zvezi s sladkorno, ki mu verjamemo?

Sladkorna bolezen redi.
Bolezen sama po sebi ne redi, je pa res, da je s sladkorno boleznijo težje ohranjat zdravo telesno maso in tudi težje ter veliko počasneje poteka izguba kilogramov. Za vsak padec sladkorja je potreben vnos glukoze ali ogljikovih hidratov. Tudi čez dan je treba vzdrževati zadostno količino hrane, da je sladkor stabilen. Če to upoštevamo (sploh ob sedečem delu in pomanjkanju gibanja), lahko primeren dnevni kalorični vnos hitro prekoračimo. Prav tako je upočasnjen metabolizem, delovanje inzulina je drugačno in zaradi vsega tega se zgodi, da sladkorna bolezen »redi« - če ješ ali pa če nič ne ješ.

Vemo, da hrana močno vpliva na krvni sladkor. Malokdo pa se zaveda, da imajo nanj vpliv tudi mnoge druge stvari. Katere?

Uh, malo morje! 😊 Gibanje, prekrvavljenost telesa, delež telesne mišične in maščobne mase, kilogrami, spanec in predvsem pomanjkanje spanca, hidracija, stres, upočasnjena prebava – metabolizem, utrujenost, preveč treningov, vnetni telesni procesi, druge bolezni itn.

lana matjašič 2
Ko se torej soočamo s sladkorno boleznijo, se je moramo lotiti celostno. Poleg hrane moramo paziti tudi na nivo stresa ipd. Kako se s stresom v vsakdanjem življenju soočaš ti?

Dobro vprašanje. Samo malo, da razmislim.

Delam se, kot da ga ni. Ha, ha. Kako mi uspeva, ne vem. Ker ga imam, definitivno. Moje mišljenje je, da je najboljše stresu posvečati čim manj pozornosti, se zaradi tega ne še dodatno obremenjevati.

Stres je in vedno bo – takšen ali drugačen. V resnici smo ljudje odvisni od stresa, ker nam omogoča preživetje. Naši možgani in telo ga potrebujejo, ne sme nam postati preveč dolgčas. Saj vemo, da si probleme tako in tako najdemo. Torej – sprejmi. Kar je, je. In poskusi iz dneva v dan s tem čim bolj mirno živet.

Ko stres sprejmeš kot nekaj, kar potrebuješ - kot nekaj, kar vedno bo … je lažje. Bolj se proti nečemu boriš, več tega v življenje dobiš - razmišljanje Martina Kojca v knjigi Učbenik življenja.

Ogromno veš o vplivu hrane na počutje. Te je v tem oziru kaj posebej presenetilo? Obstaja kakšno prehransko dejstvo, za katerega si si najprej mislila »pa saj ne more biti res«?

Maščobe. Maščobam se poskušam izogibati, kolikor se le da. Sicer ne rastlinskim (avokado, oreščki … to imam zelo rada), ampak predvsem maščobam v obliki olja.

Maščobna olja lahko delno zamašijo telesne celice, da ne morajo absorbirati inzulina v celotni meri, kar poruši presnovo, prebavo in uporabo energije. Nastane kaos.

In ja, nisem si mislila, da mi lahko cvrtje in na olju pečene jedi obrnejo vse na glavo in se zaradi njih znajdem v vrtiljaku visokih in nizkih sladkorjev v krvi.

Kaj bi sporočila vsem sladkornim bolnikom, ki to berejo? In njihovim svojcem, prijateljem?

Česar ne moreš spremenit, sprejmi. Zato jo mirno sprejmi in naredi iz nje najboljše, kar lahko. Zagotovo ima sladkorna bolezen veliko prednosti in slabosti. Če se osredotočamo na slabo, bomo več slabega tudi pritegnili. In če bomo pozorni na dobro, bomo pritegnili še več dobrega - tudi na druga področja v življenju.

Sladkorna bolezen je lahko precej enostavna, če ostanemo pri »keep it simple« življenju. Veliko raziskovanja in učenja o bolezni, poslušanja svojega telesa in tudi upoštevanja zdrave kmečke pameti.

Česar ne moreš spremenit, sprejmi.
Nam za konec še zaupaš, za kaj si sladkorni bolezni najbolj hvaležna? Kaj ti je dala?

Da vztrajam tudi, ko bi najraje obupala. Da tudi takrat, ko imam poln kufer vsega in bi si vzela odmor, ne morem. Vztrajam, se borim, borim še naprej in grem samo naprej.

Osredotočam se na to, kar je pomembno, kar »moram« in brez besed nadaljujem. Ne rečem, da je enostavno in da mi vedno uspeva. Takrat je ob meni moja družina - predvsem mama, ki me spomni mojih besed in reče: »Lanči, dvigni glavo in gremo, pogumno naprej. Saj ti to zmoreš. Kdo, če ne ti.«

To je to, kar mi je dala. Vedno dvignem glavo, pogledam naprej in grem. In to je to, kar zmore čisto vsak izmed nas. V vsakem je moč, da naredi iz svojega življenja največ, kar lahko.

9
hitrih

Zajtrk ali večerja?

Zajtrk.

Veselica ali diskoteka?

Diskoteka.

Branje ali poslušanje?

Branje.

Pisanje ali tipkanje?

Tipkanje.

Hoja navzgor ali navzdol?

Navzgor.

Trenirka ali kavbojke?

Trenirka.

Sladko, pekoče, kislo ali slano?

Sladko.

Najljubša »nezdrava« hrana?

Zavitki, štruklji … Karkoli iz listnatega testa.

Najljubša »zdrava« hrana?

Solata z vrta.
Preberite še
pajs brez obresti magazin urška rojko
9
hitrih

Zajtrk ali večerja?

Zajtrk.

Veselica ali diskoteka?

Diskoteka.

Branje ali poslušanje?

Branje.

Pisanje ali tipkanje?

Tipkanje.

Hoja navzgor ali navzdol?

Navzgor.

Trenirka ali kavbojke?

Trenirka.

Sladko, pekoče, kislo ali slano?

Sladko.

Najljubša »nezdrava« hrana?

Zavitki, štruklji … Karkoli iz listnatega testa.

Najljubša »zdrava« hrana?

Solata z vrta.
Preberite še
lana matjašič 1
pajs brez obresti magazin urška rojko

Piškotki in zasebnost

Piškotke uporabljamo, da bi izboljšali uporabniško izkušnjo. Z uporabo spletne trgovine soglašate, da jih lahko uporabljamo. Preberi več.

Košarica